Jama pri gnezdu

V jamo sva se odpravila z Dejanom. Pripravila sva se za širjenje ožine na koncu starega dela. Ob 15.30 sva prišla do jame. Tam je Dejan ugotovil, da je pozabil nožno prižemo, vendar sva se vseeno odpravila v jamo. Dno sva dosegla brez problema in začela z vrtanjem. Ker ni prostora, sem se pošteno namučil z vrtino. Nastavil sem polnjenje, zvezal žice, nato pa sva se umaknila na varno. Ko sva želela aktivirati vrtino, se ni nič zgodilo. Še enkrat sem preveril žice, pa zopet nič. Razočarana sva se odpravila iz jame. Ker sva imela samo eno nožno prižemo, sem Dejanu, ki je bil prvi na vrhu zadnjega brezna, pokazal prehod v meander. Ta meander se konča z breznom, globokim 15 – 20 m. Vhod vanj bo potrebno razširiti – to hranim kot rezervo, če v delu jame, v katerem delamo, ne pridemo do vode. Dejana pa nikakor nisem uspel dobiti iz meandra. Tam se je zalepil. Tako sem odšel naslednjo stopno naprej sam. Poslal sem mu nožno prižemo in ga spustil naprej. Naslednjo stopnjo sem preplezal prosto, on pa je nadaljeval proti vrhu jame. Kmalu mi je pod zadnjo stopnjo poslal nožno prižemo. Bil sem nekako na polovici, ko mi je pri potegu ostala vrv v roki. Začel sem prosto padati. Na srečo se je vrv po treh metrih ustavila. Ne vem kako, ampak zanka se je snela iz vponke. Nato sva srečno prišla iz jame. Pri avtomobilu je zazvonil Dejanov telefon. Izvedela sva, da smo Toma Vrhovca zadnjič videli v četrtek na sestanku.

Gorazd Grmek