Govic

28. in 29. septembra 1996 smo imeli v Bohinju potapljaški tabor. Poleg potapljanja, predavanj in diaprojekcij smo izvedli tudi akcijo v jami Govic, katere namen je bil nabiranje izkušenj, veseli pa bi bili tudi kakšnih novih odkritij.

Naš načrt je bil takle:
V jamo bi se najprej spustila Tomo Vrhovec in Matej Mihajlovski, ker sva imela največ mokrih in suhih jamarskih izkušenj. Seveda nama je bila dobrodošla vsakršna pomoč pri transportu opreme, do koder bi pač šlo. Odvisno od situacije bi potapljaško opremo pustila pri sifonu in nosila ven na polnjenje le jeklenke. Prvič bi poskusila le z eno opremo: jaz bi se potopil globlje, kasneje pa bi se Matej z mojo opremo potopil glede na razpoložljiv zrak. Priznati moram, da smo pristop in prvi del jame nekoliko podcenjevali (glede na dosedanje načrte smo imeli občutek, da je nekoliko lažje). Glavni problem je bila jamarska oprema, ki sva jo imela le midva z Matejem. Zaradi tega smo se v spodnjem delu jame nekoliko bolj namučili (po Nandetovem oknu sta lahko pot nadaljevala le dva), pa tudi manjše število potopov smo opravili.

Govic seveda ni jamarsko naporen, vendar pa sta nošenje potapljaške opreme in nezadostna opremljenost pripomogla, da nam je bilo precej težje. Po drugi strani pa nas je to spodbujalo in motiviralo (saj se ne damo kar tako!). Prišli pa smo tudi do novih izkušenj, ki nam bodo v bodoče prišle prav.

Tako se je v soboto zjutraj odpravila prava mala karavana norikovcev, otovorjenih z opremo. Kljub naštetim problemom so večinoma vztrajali in garali do Nandetovega okna. Od tam naprej sva seveda nosila sama. Tudi po končani akciji se jih je našlo nekaj, ki so pomagali pri transportu opreme.

V jami sem opravil štiri potope, spremljevalca pa sem imel vsakič drugega. Med fanti pa tudi dekleti je bilo veliko zanimanja in lahko bi ostali tam ves teden, da bi izpolnili vse želje. Poleg Mateja so se potapljali še Matej Simonič, Uroš Bradač in Simon Oprešnik. Vsi so dosegli globino okoli 20 do 30 metrov in bili nad potopom in jamo navdušeni.

Moji cilji so se začeli nekje od 40-ih metrov naprej. Jama je do te globine izmerjena in narisana, od tu naprej pa je poleti 1996 Benjamin Gorkič opravil potop in dosegel globino 57 metrov. Tam je naletel na podor skal, ki je zaprl rov in imel je občutek, da naprej najbrž ne bo šlo. O tem sem se pred akcijo pogovarjal s Cirilom Mlinarjem, ki je bil precej prepričan, da prehod je. Odkriti nadaljevanje je bil moj cilj, če pa to ne bi bilo možno, pa vsaj izmeriti jamo do te globine. Pri drugem potopu sem pri tem uspel in med velikimi kamni na “dnu” (59 metrov) našel precej ozek prehod, ki se je odprl v pravo avtocesto: gladke, pravilne, stranske stene, po dnu lep bel pesek in manjši okrogli kamni (podobno dnu alpske reke), vse skupaj široko kakšnih 10 metrov, rov pada enakomerno in hitro ter gre skoraj popolnoma naravnost.

Med potopi sem dosegel naslednje globine:  59 m, 82 m, 81 m, 55 m. Pri tem sem kolikor toliko tudi izmeril rov od 40 metrov globine naprej, vendar bo treba akcijo ponoviti, saj z natančnostjo merjenja nisem zadovoljen, pa tudi doseženo globino oz. dolžino rova bi se dalo povečati. Na tej akciji pač nismo bili pripravljeni na večje globine.

Sifon je podoben jami pred njim: večji rov oz. dvorana, ki se konča s podornimi kamni, med njimi ozek prehod in tako dalje. Tudi po naši akciji velja komentar, ki sem ga nekje prebral o Govicu: vidljivost odlična, rov pa pada in pada, potrebno bo le volje in poguma (pa tudi pameti) in nova odkritja so pred nami.

Poleg  “težkega” pristopa je glavni problem mraz, saj je temperatura nekje od 4 do 4,5 stopinj.  Precej problemov sem imel z zmrzovanjem zraka (oz. vlage) v regulatorju. Vidljivost je odlična – okoli 6 do 10 metrov (pravijo, da je ponavadi še boljša) – čeprav smo vsaj na začetku vodo nekoliko skalili. Mulja je zelo malo, nekoliko več v stranskih žepih. Voda v sifonu je ves čas počasi upadala, približno 4 metre v 30 urah.

Kasneje sem se pogovarjal z Alešem Lajovicem, ki jamo zelo dobro pozna. Pokazal mi je tudi načrte jame, ki jih je risal sam in pa kasneje Anton Praprotnik. Načrti so narisani dovolj natančno, da sva ugotovila naslednje: med našo akcijo je bila gladina vode približno 10 metrov nad tisto, ki je vrisana v načrtih. Tudi Beno Gorkič je imel približno enake razmere kot Lajovic in Praprotnik. Tudi dolžina vodnega rova do tja, do koder je prišel Beno (75 metrov), odgovarja tisti, ki sem jo dosegel na istem mestu jaz (85 metrov) – saj sem začel nekoliko višje.

Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski

PS: V letu 1999 je Tomo Vrhovec opravil nov potop v sifonu. Potopil se je 92 metrov globoko in dosegel točko, kjer se je sifon že zlagoma začel dvigovati.

Leave a Reply

Your email address will not be published.