Predjamski sistem

Eden izmed vhodov v Predjamski sistem. Foto: Peter Gedei

Idejo za prvi obisk Ponora Lokve je prispeval Aleš Lajovic. Najbrž smo se mu potapljači smilili v svoji nevednosti glede jam in možnosti, ki se ponujajo pri raziskavah. Po informacijah, ki jih je imel, se je v Ponor Lokve že potopil »nek Anglež in tam nekaj pretauhal«. Tako se mu je zdelo zanimivo pogledati, kaj se pod Predjamskim gradom dogaja.

Eden izmed vhodov v Predjamski sistem

Prvič (maj 1997) smo se odpravili na potop Aleš, Matej in jaz. Pot do tja je bila zelo zanimiva, saj je Aleš vedel povedati kakšno novo zgodbico skoraj za vsakim ovinkom. Med potjo smo se seznanjali z zgodovino, vojaškimi frontami, jamami, izviri, ponori, geologijo, gradovi, partizani in kaj vem, s čim še. Končno smo prispeli do Predjame in moram reči, da sem se počutil nekoliko nenavadno in skoraj pomembno. O gradu in Erazmu sem že slišal, bil sem tukaj na osnovnošolskem izletu, nikoli pa si nisem mislil, da bom rinil pod to skalovje še sam. V tem trenutku sem o samem jamskem sistemu vedel že nekaj več, saj sem prebral Naše jame 38. Presenetila me je dolžina jame, saj je bila celo peta najdaljša pri nas. V tako velikem jamskem sistemu se še nismo potapljali.Z Matejem sva sestavila opremi: 2 x 10 l jeklenki, svetilke, kolute z vrvico in ostalo ter se pogumno odpravila v Ponor. Nekoliko nenavadno je bilo, ko so nas turisti opazovali, kako se opotekamo s potapljaško opremo po potoku v jamo. Kaj kmalu je postalo preveč mokro za Aleša in nadaljevala sva sama. Višina rova je le kakšen meter, po tleh so skale in transport kompletne opreme brez pomočnikov je bil zelo težak. Po nekaj deset metrih plazenja sva prišla do vode, ki je bila pravo olajašanje. Matej me je takoj vprašal, če je to že sifon. Pa ni bilo tako. Plavala sva po rovu, zalitem z vodo: višina kakšen meter, nad gladino pa je bilo še 20 cm prostora. Tudi kasneje se je bilo treba plaziti po suhem in vlečenje težkih jeklenk je bilo res naporno. Matej me je vsakih pet metrov vprašal, če sem že pri sifonu.

Končno sva se le prebila do sifona. Sifonsko jezerce je bilo kalno, saj je Lokva nosila brozgo, ki sva jo med plazenjem dvignila, točno v sifon. Po večih poskusih se mi je pri vidljivosti nič nekako uspelo prebiti skozi zelo nizek sifon. (Kasneje je Aleš povedal, da se je tudi on nekoč poskusil potopiti v ta sifon. Poskus ni uspel, saj je med potopom videl le »šip’co od maske«.) Takoj za prvim sifonom je še drugi, ki je krajši, pa tudi vidljivost je bila nekoliko boljša.

Med čakanjem na Mateja sem brez jeklenk nekoliko raziskal rov, vendar sem kmalu naletel na tretji sifon. Tako sem še nekaj časa čakal, saj si nisem upal spuščati težke opreme čez dve stopnji. Zdelo se mi je, da z opremo ne bom uspel preplezati nazaj. Ko Mateja le ni bilo predolgo, sem se vrnil skozi oba sifona in mu ravno še preprečil pobeg. Ugotovil je namreč, da je sifon prenizek ali pa on predebel in se je podal proti izhodu. No, potem mu je le uspelo in končno se je akcija začela. Skupaj sva preplezala obe stopnji, preplavala tretji sifon in nadaljevala pot s tokom Lokve. Tokrat sva nosila le še eno opremo. Tako sem se v četri sifon potopil sam, prehodil še dobrih 100 m glavnega rova in preplaval še peti sifon. Potem se je odprlo. Rov ni bil več enostaven kot do tu: pojavili so se stranski rovi, meandri, novi sifoni in prišel sem do velike dvorane, ki smo jo kasneje poimenovali po potapljaškem klubu Norik sub.

In še nekaj: »neki Anglež« ni bil kar tako. Ime mu je Mike Boone in delo, ki ga je opravil, bi bilo v čast vsakemu jamskemu potapljaču.

Potek raziskav

Že v naslednjem tednu smo jamo obiskali še trikrat. Izmerili smo kakšnih 1200 m novih rovov, odkrili še nekatera možna nadaljevanja in se potopili v naslednji sifon. Ta pa je bil precej večji: dolžina je 150 m, globina 32 m. Skozi vso jamo smo morali nositi večje jeklenke. Sicer pa smo za prehode skozi sifone uporabljali 3- in 4-litrske jeklenke. Na prvih akcijah smo prevladovali potapljači (Igor in Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski, Boštjan Slapernik in Miha Celarc – jamar). Potem smo akcije nekoliko prekinili, vendar je zopet nastopil Aleš, ki je »zakuhal« nekakšno tekmo za drugo najdaljšo jamo v Sloveniji. Konkurent je bila Kačna jama, kjer so Logačani zelo uspešno raziskovali in namerili čez 3,5 km novih rovov. Kljub njihovi začetni prednosti se seveda nismo dali: pridno smo raziskovali in merili; v povprečju smo namerili 300 do 400 metrov na akcijo. Seveda je bila tekma le postranski izgovor, saj nas je jama zanimala in želeli smo prodreti čim dlje. Uspehi pa so bili le dodatna spodbuda k večjim naporom.

V ponoru Lokve smo opravili šest dvodnevnih akcij. Običajni scenarij: potapljači smo napadali sifone in napeljevali vrvice, na naslednji akciji pa so jamarji merili novo odkrite rove oz. raziskovali po suhem. Ponavadi se je ustavilo pod kamini ali pred sifoni. In tako so naslednjič potapljači spet imeli delo.

Proti koncu leta smo začeli s potapljanjem v Sifonu s plaže, ki je že tako daleč, da so akcije trajale več kot deset ur (najdaljša 15,5 ur). Pri tem se je treba zavedati, da smo bili vedno v potapljaških oblekah in ves čas mokri. To (in pa končna zmaga nad Kačno jamo) je povzročilo izgubo motivacije, saj so nas čedalje bolj mikale lažje dostopne jame.

V drugem (jesenskem) delu raziskav  so se akcij udeležili: Peter Žalec (JD Rakek), Špela Klemen, Igor Perpar, Matej Mihailovski, David Dereani, Gregor Pižent, Matjaž Slana, Igor Povšnar in Tomo Vrhovec.

Opis ponora Lokve

Prvi del je dolg dobrih 150 m in dostopen brez jeklenk. Višina rova je večinoma 1 m, ponekod pa se je celo možno postaviti na noge (dvakrat). Širina je 6 m. Po tleh so ponekod zbrušeni prodniki, drugje pa so nanosi peska. Kadar je dotok velik, je ta del rova lahko popolnoma zalit, v času suše pa je ponavadi suh. Najlažji prehod za nas potapljače je ob zmernem dotoku, saj je rov večinoma poplavljen z vodo, nad gladino pa je ravno toliko prostora, da je možno plavati. Sicer pa je plazenje z jeklenkami precej naporno. Posebno ugodno pa je bilo v času nizkih temperatur, ko je bil začetni del rova zamrznjen. Lezenje po ledu je bilo hitrejše, poleg tega pa je sifon ostal čist, saj s tal nismo dvignili peska.

Potem pride drugi del, ki ga je večji del raziskal Mike Boone. Tu je nekaj sifonov, sicer pa je rov enostaven. Takoj na začetku sta dva sifona in po dveh stopnjah pridemo do kotanje, kjer v suši ni potrebno potapljanje. Ob normalnem vodostaju je ta, tretji sifon kratek, lahko pa je zelo dolg, če je vode precej. Na načrtu, ki ga je narisal Boone, je mesto tretjega sifona lepo vidno. Do naslednjega (po naše četrtega) sifona hodimo po prostornem rovu, širine 2 – 8 m in povprečne višine 6 m. Ves čas hodimo po suhi rečni strugi, prekriti s prodovci (kar velikimi), ob robu pa so naplavine. Precej je tudi lesa, obutve, plastike in podobne šare. Če je vode precej, se moramo na tem delu potopiti še enkrat. Ponekod vidimo tudi tekočo vodo, bolj pogosto proti koncu tega rova.

Četrti sifon pa smo imenovali po Miku Boonu, ker smo predvidevali, da je do tu nekje prišel. Dobrih 100 m naprej je še peti sifon, na las podoben prejšnjemu. V teh dveh sifonih je vidljivost precej boljša kot v začetnih. Rov med obema sifonoma je podoben že opisanemu. V tem delu smo našli dve kamniti topovski (katapultni) krogli.

o petem sifonu pa se začne druga pesem. Rovi popolnoma spremenijo podobo: nekateri so skalni, brez kamenja in usedlin, drugi blatni. Sifoni postanejo precej daljši, ponekod pa tudi zelo kratki. Pojavljajo se vzporedni rovi in sifoni.

Dvorana Norik sub je kakšnih 150 m dolg prostoren rov, širok tudi čez 20 m in visok preko 30 m. Tu teče voda po levi strani s precejšnjim padcem, sicer pa je dvorana na debelo prekrita z usedlinami. Po dveh ozkih rovih na dnu dvorane je možno priti do sifona Ata Smrk, ki sem ga večkrat neuspešno naskakoval. Uspelo mi je sicer priti na suho, vendar tam ni bilo pravega nadaljevanja (tekoče vode). Iz dvorane vodi Zahodni blatni rov, kjer so še določene možnosti za raziskovanje, saj smo bili tam le enkrat.

Naši napori pa so bili usmerjeni v Obhodni blatni rov, kjer smo že na naši drugi akciji prišli do Dvorane pred meandri. Tu se je ponujalo precej možnosti za raziskovanje. Najprej je Špela odkrila ozek prehod v Dvorano Klemen in od tu smo raziskali Suhi vzhodni rov. Večinoma je blaten, nekaj je sige. V zadnjem delu tega rova je sifon, za njim pa sta dva zelo ozka rova, ki vodita navzgor. Ta del je zanimiv zato, ker je zelo blizu zgornjim delom Predjame, morda celo pod njimi (Vzhodni rov med Rjavo dvorano in Matterhornom). Iz Dvorane pred meandri vodijo ozki kamniti rovi (ponekod tudi blatni) preko Rinke (stopnja) in še dveh večjih stopenj (skupaj kakih 10 m) ponovno do Lokve. Ta del smo imenovali Plaža, saj je zelo lep. Po tleh je debelozrnat pesek, hoja je lahka. Na koncu je sifon, ki ga še nismo preplavali. Trenutna dolžina je 200 m, največja globina 17 m. Problem je v transportu, saj velikih jeklenk do tu nismo nosili, male pa ne zadoščajo za daljše plavanje. Tudi v primeru, da bi nosili normalno opremo (2 x 10 l), je uspeh vprašljiv, saj je sifon na dveh mestih zelo ozek.

Rov ugaslih karbidk je le povezovalni rov z mestom, kjer sem prišel na površino iz sifona Ata Smrk. Zanimiv je zato, ker ima nekaj kaminov, v katere nismo plezali.

Višinske razlike: po skici iz leta 1964 naj bi začetni del ponora padel do Sifona Mika Boona za 35 m. Mislim, da je ocena kar v redu, takoj na začetku jame pade največ.

Od tega sifona do sifona Ata Smrk oz. Plaže pa višina pade še za približno 15 do 20 m, največ v dvorani Norik sub.

Življenje: v sifonih je precej rib (postrvi) in potočnih rakov. Tudi v sifonu Ata Smrk so zelo velike postrvi. Ko je bila voda zelo mrzla in vidljivost dobra, sem v sifonih videl po tleh več centimetrov dolge mrtve črve.

Povezovanje Jame v Grapi s Predjamo

Ideja za omenjeno povezavo je padla s strani Aleša Lajovica (spet kriv) in Jake Jakofčiča. V tekmi za drugo najdaljšo jamo v Sloveniji smo potrebovali metre, hkrati pa smo si želeli povezati dva večja sistema, kar nam do takrat še ni uspelo. Potrebovali smo le še ekipo. Kombinacija potapljačev-jamarjev in jamarjev-potapljačev je postala dovolj močna, ko sta bila za akcijo pripravljena Špela Klemen in Igor Perpar.

Na dveh enodnevnih akcijah poleti 1997 smo z omenjeno povezavo uspeli. Izmerili smo nekaj deset metrov glavnega rova, bolj pomembno pa je bilo, da smo dodali Predjami 1310 m rovov Jame v Grapi. Povezava je zelo mokra: sifoni in vodni rovi. Še najbolj zoprn je prvi sifon iz smeri Belščice. Ta je na las podoben prvemu v ponoru Lokve: nizek, svinjski, dolžina 30 m, pritrjevanje vrvice nemogoče. Tudi tu se je potapljal Anglež Mike Boone in ta, najtežji sifon že premagal.

V Jamo v Grapi priteče poleg Belščice (glavni vhod) po stranskem rovu še potoček, ki je zelo čist. Na koncu tega rova je pritočni sifon, ki sem ga že preplaval. Za njim je velik podor, skozi katerega pa bi morda celo bilo mogoče najti prehod. Dela za sifonom in samega sifona še nismo merili oz. dodali celotni dolžini.

Na obeh akcijah smo bili Špela, Igor in jaz, po enkrat pa so pomagali: Gorazd Grmek, Matej Mihailovski, Dejan Hladnik in Bojana Modic.

Zgornji deli Predjame

Ker smo postali s Predjamo že nekoliko obsedeni, smo se podali tudi v rove, dostopne normalnim smrtnikom (brez jeklenk). Tokrat krivec ni bil Aleš, ampak Oskar Ščuka (Luka Čeč), ki je dal idejo o raziskovanju sifona, ki je tik pred Polževo dvorano (točka 39e).

In s čim smo se ukvarjali v dveh enodnevnih akcijah?

  • Najprej smo sifon sploh iskali. To nikakor ni bilo tako enostavno, kot se zdi po načrtu, še posebej, ker smo mislili, da nas je Oskar poslal v točko 36a, kjer pa ni ničesar.
  • Izmerili smo rove pred sifonom, ki jih je več in so bolj zakomplicirani, kot kaže veliki načrt Predjame.
  • Ugotovili smo, da je voda precej globoko v breznu, za katerega bo potrebna vrvna tehnika.
  • Preiskovali smo tudi Severjevo dvorano, kjer normalno odteka Belščica.
  • Na drugi akciji sem se spustil v brezno in potopil v sifon. Voda je bila prvi trenutek precej čista, ko pa sem se pred potopom na površini motovilil, sem jo skalil. Med potopom sem jo še bolj skalil in posebno tam, kjer je bilo možno nadaljevanje, se ni videlo nič. Možno je, da voda odteka skozi dve razpoki, saj je ena odločno preozka. Smer odtočnega rova je približno 240o.

In kaj sploh ta voda tu počne? V brezno pritečejo narasle vode Belščice, ko običajna pot odtekanja ne zadošča več. Kot je videti na izjedenih skalah, so hitrosti precejšnje. Poleg tega se gladina v breznu lahko dvigne zelo visoko (10 do 15 m !?). Tako smo v mislih začeli povezovati to vodo z Vodno luknjo, ki smo jo odkrili v spodnjih rovih, takoj za Sifonom Mika Boona. Vodna luknja namreč izgleda tako, kot da bi skoznjo občasno prihrumele vode z veliko hitrostjo. Sifon Vodna luknja sem do takrat že preplaval, vendar se v strmi skalni rov, ki sem ga videl iz sifonskega jezerca, nisem podajal.

Sodelujoči: Tomo Vrhovec 2x, po enkrat pa Aleš Lajovic, Igor Vrhovec, Nadja Rajgelj in Matej Mihailovski.

Najnovejša raziskovanja

Pozimi 1998/99 smo se Predjamskega sistema lotili znova. Prva naloga je bila ponovna meritev dela, ki ga je narisal Mike Boone. Čeprav je naris zelo lepo narisan in po mojem tudi točno, pa nismo zaupali tlorisu. Zato sva ta del (Miha Pihler in jaz) ponovno narisala. Ugotovila sva, da je bil Boone nekoliko boječ pri dolžinah in namerila dobrih 60 m več, generalna smer pa je približno prava, čeprav je res, da je rov bolj vijugajoč. Poleg tega sem ponovno preplaval sifon Vodna luknja in raziskal rov za njim. V smeri proti vzhodu sem po približno 100 m prišel do novega sifona.

V drugo sva z Robijem Renningerjem izmerila rove, ki sem jih za Vodno luknjo odkril na prejšnji akciji. Dejansko gre ta rov v smeri brezna 39e, ki smo ga raziskovali v zgornjih delih Predjame. Zaradi nepričakovano velike dolžine drugega sifona se je akcija ustavila pod vodo.

Na eni od akcij (Peter Žalec in Dušan Zwolf iz JD Rakek ter jaz) smo ugotovili, da je ob večjem pretoku akcija v Ponoru brezsmiselna, saj je vode enostavno po celotni dolžini preveč. Prav tako smo ugotovili, da bomo za dostop do prvega sifona še naprej raje uporabljali spodnji rov, saj nam Blatni rov s stopnjami ni bil nič bolj simpatičen.

Še nekaj o načrtih

Z obstoječimi načrti oz. informacijami, kje želene načrte in skice najti, tudi približno nismo bili zadovoljni. V začetku, dokler sami nismo začeli risati načrtov, smo bili še posebno kritični. Kasneje smo ugotovili, da pač vsak poskuša meriti in skicirati po najboljših močeh, pri tem pa imajo nekateri več talenta, volje ali časa kot drugi. Tudi na naše načrte ne prisegamo, saj jih je precej risanih z zelo malo izkušnjami, rovov pa je bilo res veliko. Skrbi me natančnost smeri pod vodo, saj smo naknadno ugotovili, da lahko kompas v prisotnosti delujočega potapljaškega računalnika precej laže. Najlepše dele našega načrta je prispeval Igor Perpar.

Predvsem me moti »dostopnost« načrtov. Res je, da so vsi pripravljeni pomagati, vendar preprosto ni mesta, kjer bi lahko dobil vse potrebne informacije hkrati. Primer: dolgo nisem prišel do načrta Ponora Lokve Mika Boona. Potem mi ga je le pokazal Aleš Lajovic. Z njegovimi informacijami in ob Dorotejini pomoči smo ga končno našli v stari številki Acte Carsologice.

Še vedno ne vemo natančno, kaj vse je upoštevano pri dolžini 1310 m Jame v Grapi. Z Igorjem Perparjem sva našla stranski rov tik pred pritočnim sifonom, vendar ne veva, če je že zaveden.

In kaj v prihodnje? Za druge ne vem, mi pa bomo:

  • ponovno odšli v pritočni sifon Jame v Grapi in raziskali ter narisali podor za njim.
  • še vedno poskušali nadaljevati v rovu za Vodno luknjo proti točki 39e. V suhem delu tega rova je manjša dvorana z višino preko 15 m, nadaljuje pa se v kamin. Ker mora ta rov iti nekje pod zgornjim rovom (Stara jama, Južni rov ali Črna dvorana), bi bilo zelo koristno ugotoviti, če povezava obstaja.
  • uporabili vrvno tehniko v Dvorani Klemen in se spustili v desetmetrsko brezno ter nadaljevali z raziskavami v spodnjih rovih.
  • raziskovali v Hrušiškem rovu.
  • iskali povezavo iz zgornjih rovov v spodnje (predel Matterhorna). V primeru, da bi uspeli, bi se odprle nove možnosti za raziskovanje večine novoodkritih rovov, pa tudi možnost za lažji transport opreme do Sifona s plaže.In za konec: Za vse to je kriv Aleš!

Tomo Vrhovec

Leave a Reply

Your email address will not be published.